IZRAŽANJE SVOJINE V SLOVENŠČINI

V slovenščini svojino ali pripadnost izražamo s svojilnimi pridevniki. Te tvorimo iz samostalnikov, ki pomenijo kaj živega, zlasti človeškega. Najobičajnejši način za tvorbo svojilnih pridevnikov je izpeljevanje iz samostalnikov tako, da jim dodajamo obrazila glede na spol. To velja tako za svojilne pridevnike iz občnih kot iz osebnih lastnih imen, slednja pa so lahko domača ali prevzeta. Temeljna načela predstavljamo v naslednjih treh skupinah.

1. OBČNA IMENA

Iz občnih imen delamo svojilne pridevnike za moški in srednji spol z:

1. -ov (brat → bratov, žrebe → žrebetov, pišče → piščetov);

2. -ev zaradi preglasa, ko se za j, c, č, ž, š, dž o preglasi v e (stric → stričev, paž → pažev, pismonoša → pismonošev);

iz občnih imen ženskega spola pa z:

3. -in (sestra → sestrin, prodajalka → prodajalkin, igralka → igralkin).

2. DOMAČA LASTNA IMENA

Iz domačih osebnih lastnih imen, tj. iz imen in priimkov, katerih nosilci so osebe moškega spola, delamo svojilne pridevnike z:

1. -ov (Peter → Petrov, Luka → Lukov; Breznik → Breznikov, Bratina → Bratinov);

2. -ev zaradi preglasa, ko se za j, c, č, ž, š, dž o preglasi v e (Nejc → Nejčev, Mitja → Mitjev; Jurčič → Jurčičev, Arnuš → Arnušev);

iz imen (iz priimkov ženskih oseb se svojilni pridevniki navadno ne tvorijo, izjemoma iz priimkov na -a), katerih nosilke so osebe ženskega spola, pa z:

3. -in (Klara → Klarin, Mateja → Matejin; Kobilca → Kobilčin ali (delo) Ivane Kobilca).

3. PREVZETA OZIROMA TUJA LASTNA IMENA

Iz prevzetih oziroma tujih osebnih lastnih imen, tj. iz imen in priimkov, katerih nosilci so osebe moškega spola, delamo svojilne pridevnike z:

1. -ov (Lucas → Lucasov, Pablo → Pablov; Hegel → Heglov, Obama → Obamov);

2. -ev zaradi preglasa, ko se za j, c, č, ž, š, dž o preglasi v e (Irenej → Irenejev, Hector → Hectorjev; Gotovac → Gotovčev, Frisch → Frischev);

iz imen (priimkov pa načeloma ne), katerih nosilke so osebe ženskega spola, pa z:

3. -in (Melissa → Melissin, Naomi → Naomin; La Fayette → (delo) La Fayette); pri slednji obliki La Fayette sklanjamo po 3. ženski sklanjatvi z ničtimi končnicami.

Med najtežja pravopisna vprašanja zagotovo spada tvorba svojilnih pridevnikov iz zadnje skupine, tj. iz tujih osebnih lastnih imen, saj je njihovo prevzemanje v slovenščino zaradi tujih in naših pravorečno-pravopisnih pravil, pregibanja in dojemanja razmerja med črko in glasom zelo zahtevno (Kocjan - Barle 2012: 85).

Težave pri tvorbi svojilnih pridevnikov iz tujih lastnih imen so v resnici precejšnje, hkrati pa zadevajo najširše sporazumevalne kompetence jezikovnih uporabnikov. To potrjujejo denimo številne napake v vabilih (npr. predavanje bo v *Podreccini namesto v Podreccovi dvorani), ki jih prištevamo med praktičnosporazumevalna besedila. Za pravilno tvorbo svojine iz prevzetih tujih osebnih lastnih imenih je treba poznati pravila glasoslovja, oblikoslovja in besedotvorja, hkrati pa še izgovor imena, saj se ta pogosto razlikuje od zapisa. Dodatna težava pa so tudi pravopisno dopustne dvojnice, ki so lahko samo pisne, ne pa tudi izgovorne. Ponazoritev: svojino lahko izrazimo z rodilnikom (roman Dumasa, izgovor [dimája]), še pogosteje pa s svojilnim pridevnikom, ki ima pisno dvojnico (Dumasov oz. Dumasev), izgovor pa le [dimájeu̯]. Izgovorno je tako normativna le oblika [dimájeu̯], ki jo nakazuje pisna dvojnica Dumasev. Tako imenovano branje po črki oziroma upoštevanje pisne podobe v izgovoru po načelu »govôri kot piše«, torej izgovor [*dumasov] oz. [*dumasev], pa razodeva nekultiviranega in nerazgledanega govorca slovenskega jezika.

Pravopisna pravila SP 2001 tovrstno zahtevno problematiko prevzetih osebnih lastnih imen obravnavajo na različnih mestih v več poglavjih (pisanje prevzetih besed, posebne glasovne zveze, oblikoslovje, besedotvorje, preglednice po pisavah in podomačevanje). Takšna razpršenost pravil ni dobra in se kaže v velikih zadregah, ki jih imajo pišoči pri tvorbi svojilnih pridevnikov in so dokumentirane med pogostimi vprašanji na spletnih mestih Jezikovne svetovalnice Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Lektorskega društva Slovenije in spletnega mesta ŠUSS.

Namen projekta SPiPP je bil tvoriti svojilno obliko večjega števila prevzetih priimkov in na podlagi konkretnih primerov ter študija obsežne (v posebnem zavihku navedene) literature pripraviti poenostavljena pravila, obvladljiva za povprečno izobraženega govorca, ki se pri sporazumevanju o strokovnih, vsakdanjih in ljubiteljskih področjih svojega delovanja srečuje s tujimi osebnimi lastnimi imeni in njihovimi oblikami.

Zastavljena aplikacija je v skladu s splošnimi težnjami sodobnih jezikovnih uporabnikov, ki iščejo konkretne odgovore na svoja vprašanja v spletno dostopnih virih. Uporabna je torej vsestransko, prav posebej pa z dveh vidikov: po eni strani daje konkretne podatke za svojilno obliko in tip tvorbe za sicer omejeno število tujih priimkov na črko b in še za nekaj aktualnih na druge črke, po drugi strani pa ponuja strnjena in poenostavljena pravila, ki so podlaga tipologizacije. Na osnovi v aplikaciji navedenih primerov za posamezni tvorbeni tip in s pripadajočim pravilom lahko uporabnik namreč vzpostavi analogijo za druge primere, ki jih aplikacija ne zajema.

S tem spletnim pripomočkom tako prispevamo k reševanju konkretnega jezikovnega vprašanja, ki zadeva sporazumevalne kompetence ne samo specializiranih jezikovnih uporabnikov, ampak praktično vseh, ki jim je mar za kultivirano jezikovno izražanje.

IZRAŽANJE SVOJINE ZA TUJE PRIIMKE, katerih nosilci so osebe moškega spola

Iz priimkov ženskih oseb svojilnih pridevnikov navadno ne tvorimo, zato smo se odločili za izbor nekaj več kot 1300 prevzetih moških priimkov – 800 izmed teh je prenesenih in posodobljenih iz gradiva aplikacije SPiPP (750 priimkov na črko b iz Velikega splošnega leksikona in 50 aktualnih), več kot 500 priimkov (na črke a–ž, x, y, w, q iz istega vira) je dodanih na novo.

Tuji priimki so razvrščeni v tri velike skupine, notranje členjene na podskupine glede na tvorbene posebnosti. V prvi so prevzeti priimki, iz katerih svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -ov, v drugi taki, katerih svojilne pridevnike tvorimo z obrazilom -ev, v tretji pa so slovanski in večbesedni priimki, pri katerih se svojina izraža bodisi z rodilnikom (t. i. rodilniška svojina) bodisi z obrazilom -ov ali -ev le iz katere izmed njihovih sestavin.

1. Svojilne pridevnike iz moških imen in priimkov tvorimo z obrazilom -ov, kadar se v izgovoru končajo na trdi soglasnik. Pri tem:

1a obrazilo dodamo na nespremenjen zapis tujega imena:

• katerega osnova se konča na soglasnik, ki ni j, c, č, ž, š, dž, končnica pa je -a, -o, -0, redkeje tudi -e:

Beineix [beníks] → Beineixov;

Bertrand [bertrán] → Bertrandov;

Čašule [čášule] → Čašulov;

Šalda [šálda] → Šaldov;

• ki se konča na nemi e, ki vpliva na izgovor in zato e ostane:

Bierce [bírs] → Bierceov;

Maurice [morís] → Mauriceov;

• ki se konča na nemi črkovni sklop:

Descartes [dekárt] → Descartesov;

• z izgovorom izglasnega sklopa [iu̯], [eu̯], [au̯], [uu̯]: :

Daneu [danéu̯] → Daneuov [danévov];

• ki je nordijski priimek na -sen/-son:

Baggesen [bágəsen] → Baggesenov;

Bengtsson [bénktson] → Bengtssonov;

• ki se konča na samoglasniški sklop, katerega prvi del je o, npr. -oa:

Šenoa [šénoa] → Šenoov;

• če gre za osamosvojeno rabljen priimek pri kitajskih, korejskih, vietnamskih in podobnih imenih:

Sun [sun] (nam. Sun Jatsen) → Sunov;

Kim [kim] (nam. Kim Il Sung) → Kimov;

• pri antičnih (in nekaterih kasnejših polatinjenih) imenih (zlasti z večzložno osnovo) v citatnem imenovalniku je mogoča tudi dvojnica z obrazilom neposredno na osnovi (torej z odpahnjeno končnico):

Ibikos [íbikos] → Ibik [íbik] → Ibikov;

Quellinus [kvelínus] → Quellin [kvelín] → Quellinov;

1b opuščamo polglasnik, če to dopušča izgovorljivost:

Bachofen [báhofən] → Bachofnov;

Baumgarten [báu̯mgartən] → Baumgartnov;

Luther [lúter] → Luthrov;

1c opuščamo nemi e, ki ne vpliva na izgovor (primeri z večzložno osnovo na -r imajo dvojnico po pravilu 2b):

Bainville [benvíl] → Bainvillov;

Barbusse [barbís] → Barbussov;

Baudelaire [bodlêr] → Baudelairov/Baudelairjev;

1č se osnova konča na -ow (ti primeri so redki in imajo dvojnico z rodilnikom po pravilu 3a):

Barrow [bêrov-] → (delo) Barrowa/Barrowov;

Basedow [bázedov-] → (delo) Basedowa/Basedowov;

1d je osnova enozložna na -r in se ne podaljša z -j:

Bohr [bór] → Bohrov;

Kir [kír] → Kirov;

2. Svojilne pridevnike iz moških imen in priimkov tvorimo z obrazilom -ev, kadar:

2a se osnova konča na izgovorni soglasnik, ki je j, c, č, ž, š, dž ali jim je zvočno podoben, končnica pa je -a, -o, -0:

[j]: Bazille [bazíj] → Bazillev;

[j]: Badoglio [badóljo] → Badogliev;

[c]: Baselitz [bázelic] → Baselitzev;

[č]: Bezruč [bézruč] → Bezručev;

[ž]: Balázs [bálaž-] → Balazsev;

[š]: Bosch [bóš] → Boschev;

[dž]: Beveridge [bêvəridž-] → Beveridgeev;

pri čemer se:

• glas c v izgovoru premenjuje s č:

  Baselitz [bázelic] → Baselitzev [bázeličeu̯];

  Leibnitz [lájbnic] → Leibnitzev [lájbničeu̯];

• opušča polglasnik:

  Babelj [bábəlj] → Babljev;

• ohranja zapis nemih glasov:

  Defarges [defárž] → Defargesev;

2b se osnova izgovorno konča na naglašeni á, é, í, ó, ú, nenaglašeni e, i, u ali r, redkeje tudi o, in se zato pisno in izgovorno podaljša z -j (pisno izglasje svojilnih pridevnikov na -jev se dodaja na nespremenjen zapis tujega imena, četudi je kateri od naštetih glasov samo izgovorni):

[á]: Benda [bendá] → Bendajev;

[é]: Babilée [babilé] → Babiléejev;

[í]: Bartholdi [bartoldí] → Bartholdijev;

[ó]: Bosio [bozjó] → Bosiojev;

[ú]: Bourdaloue [burdalú] → Bourdalouejev;

[e]: Baade [báde] → Baadejev;

[i]: Barry [bêri] → Barryjev;

[u]: Bjørneboe [bjêrnəbu] → Bjørneboejev;

[r]: Bellmer [bélmer] → Bellmerjev;

[o]: Sato [sáto] → Satojev; Sillitoe [sílito] → Sillitoejev;

2c se osnova konča na pisni nemi soglasnik ali soglasniški sklop, izgovorno na naglašeni ali nenaglašeni samoglasnik ali r in so oblike od rodilnika dalje torej na govorjeni j, zato je pisna dvojnica z -ev ali -ov, izgovorno pa le [-jeu̯]:

[á]: Bastiat [bastjá] → Bastiatev/Bastiatov [bastjájeu̯];

[é]: Batteux [baté] → Batteuxev/Batteuxov [batéjeu̯];

[í]: Denis [dení] → Denisev/Denisov [deníjeu̯];

[ó]: Barraud [baró] → Barraudev/Barraudov [barójeu̯];

[ú]: Boutroux [butrú] → Boutrouxev/Boutrouxov [butrújeu̯].

[r]: Baltard [baltár] → Baltardev/Baltardov [baltárjeu̯];

3. Izražanje svojine pri priimkih na -ov, -ev, -ski, -ški, -i in večbesednih priimkih:¹

3a z rodilnikom pri:

• enobesednih slovanskih priimkih na -ov, -ev, -ski, -ški in -i:

Barišnikov [baríšnikov-] → (delo) Barišnikova;

Balakirev² [balákirev-] → (delo) Balakireva;

Baratinski [baratínski] → (delo) Baratinskega;

Beljaški [beljáški] → (delo) Beljaškega;

Navalni [naválni] → (delo) Navalnega;

Gorki [górki] → (delo) Gorkega;

Želev [žélev-] → (delo) Želeva;

• dvobesednih slovanskih priimkih, pisanih brez vezaja, ki jih pregibamo v obeh delih:

Borisov Musatov [borísov- musátov-]→ (delo) Borisova Musatova;

• dvobesednih slovanskih priimkih, pisanih z vezajem, ki jih pregibamo v obeh delih:

Bihalji-Merin [bihálji mêrin] → (delo) Bihaljija-Merina;

Bór-Komorowski [bór komorôu̯ski] → (delo) Bóra-Komorowskega;

Rimski-Korsakov [rímski kórsakov] → (delo) Rimskega-Korsakova;

Saltikov-Ščedrin [saltikôv- ščedrín] → (delo) Saltikova-Ščedrina;

3b z rodilnikom pri:

• dvo- ali večbesednih priimkih neslovanskega izvora (kamor sodijo tudi taki s stalnim pridevkom), pri katerih sta sklonljiva oba dela:

Rashid Rida [rášid- rída] → (delo) Rashida Ride;

Abas I. [ábas pŕvi] → (delo) Abasa I.;

Aba Veliki [ába véliki] → (delo) Abe Velikega;

• dvo- ali večbesednih priimkih neslovanskega izvora, katerih prvi in zadnji del sta sklonljiva, vmesni del ali deli (t. i. predimki) pa ne:

Baldus de Ubaldis [báldus de ubáldis] → (delo) Baldusa de Ubaldisa;

Baroja y Nessi [baróha i nési] → (delo) Baroje y Nessija;

Calderon de la Barca [kalderón de la bárka] → (delo) Calderona de la Barce;

Sebastiano del Piombo [sebastjáno del pjómbo] → (delo) Sebastiana del Piomba;

• priimkih, pri katerih je sklonljiv le prvi del:

Berengar iz Toursa [bêrengar istúra] → (delo) Berengarja iz Toursa;

Tales iz Mileta [táles izmiléta]→ (delo) Talesa iz Mileta;

Tirso de Molina [tírso de molína] → (delo) Tirsa de Molina;

Roscelin iz Compiègna [roslên iskompjénja] → (delo) Roscelina iz Compiègna;

Žižka iz Trocnova [žíška istrócnova]→ (delo) Žižke iz Trocnova;

3c samo iz zadnje sestavine z obrazilom -ov ali -ev:

• pri dvobesednih ali večbesednih priimkih, katerih prva sestavina ali več njih so nesklonljive:

Bin Gorion [bin gorjón] → Bin Gorionov;

La Fontaine [la fontén] → La Fontainov;

Saint Laurent [sénlorán] → Saint Laurentov;

Saint-Exupéry [sentegziperí] → Saint-Exupéryjev;

Van Dyck [van dájk] → Van Dyckov;

Ibn Al Farid [íbən al fárid-] → Ibn Al Faridov;

• pri azijskih imenih, če imena ali naslova ne osamosvojimo od priimka:

Ho Ši Minh [hó ší mính]/[hošimính] → Ho Ši Minhov;

Ši Huangdi [ší hu̯angdí] → Ši Huangdijev;

U Tant [ú tánt] → U Tantov;

Qu Yuan [čú jián] → Qu Yuanov;

Kublajkan [kúblajkán] → Kublajkanov;

• pri priimkih, pisanih z vezajem (primeri imajo dvojnico t. i. rodilniške svojine po pravilu 3b):³

Böhm-Bawerk [bém báverk] → Böhm-Bawerkov/(delo) Böhma-Bawerka;

Boyd-Orr [bójd- ór] → Boyd-Orrov/(delo) Boyda-Orra;

Guy-Lussac [gé lisák] → Guy-Lussacov/(delo) Guya-Lussaca;

Wolf-Ferrari [vólf ferári] → Wolf-Ferrarijev/(delo) Wolfa-Ferrarija;

• pri priimkih, pisanih brez vezaja (primeri imajo dvojnico t. i. rodilniške svojine po pravilu 3b):

Bethmann Hollweg [bétman hólveg-] → Bethmann Hollwegov/(delo) Bethmanna Hollwega;

Bioy Casares [bjój kasáres] → Bioy Casaresov/(delo) Bioya Casaresa;

Kremser Schmidt [krémser šmít] → Kremser Schmidtov/(delo) Kremserja Schmidta;

Aba Novak [ába nôvak] → Aba Novakov/(delo) Abe Novaka;

Reina Idiaquez [rêjna idjákes] → Reina Idiaquezov/(delo) Reine Idiaqueza.

¹ Za večbesedne priimke veljajo ista pravila o daljšanju in krajšanju osnove kot pri enobesednih priimkih.

² V rabi tudi Balakirjev.

³ Jezikovna svetovalnica (Na spletu.) po analogiji s pregibanjem obeh besed v moških imenih (Jean-Paul, Jeana-Paula) glede na potrjeno jezikovno rabo predlaga tudi enako pregibanje obeh priimkov, pisanih bodisi brez vezaja ali z vezajem, npr. Ermenc Skubic, Ermenca Skubica oz. Wolf-Ferrari, Wolfa-Ferrarija. Zato smo se pri dvobesednih priimkih take vrste odločili za dvojnico: po pravilih Slovenskega pravopisa 2001 delamo svojilni pridevnik na -ov ali -ev iz drugega priimka (Böhm-Bawerkov; Bethmann Hollwegov), glede na možnost pregibanja obeh priimkov pa je mogoče svojino izraziti tudi z rodilnikom ((delo) Böhma-Bawerka; (delo) Bethmanna Hollwega).

Grafična prikaza deležev tvorbenih tipov za izražanje svojine v vzorcu vseh priimkov iz aplikacije SPiPP